Na zidu časa

Človek pred zidom časa, smrtjo in prelomom moderne zgodovine

Na zidu časa nemškega pisatelja in misleca Ernsta Jüngerja je filozofski esej iz leta 1959, v katerem avtor premišljuje človekov položaj na meji med zgodovinskim časom, tehnološko civilizacijo in smrtjo. Naslovna podoba zidu označuje skrajno mejo našega izkustva: človek živi znotraj časa, vendar se ob smrti približa prehodu, ki ga potisne onkraj vsega, kar lahko meri, razume in zgodovinsko razvršča.

Jünger je bil v obdobju med svetovnima vojnama eden osrednjih predstavnikov revolucionarnega konservatizma. V svojih zgodnejših delih je razmišljal o vojni, mobilizaciji, tehniki in nastajanju novega tipa človeka. V spisu Na zidu časa se k tem vprašanjem vrača z večje zgodovinske razdalje ter ponovno pretehta lastne napovedi in razlage, zlasti tiste, ki jih je razvil v knjigi Delavec.

Zgodovina kot prostor velikih prelomov

Avtor se sprašuje, ali se človeštvo približuje meji določenega zgodovinskega obdobja. Veliki politični pretresi, svetovni vojni, vzpon totalitarnih sistemov in bliskoviti razvoj tehnike po njegovem kažejo, da sprememb ne moremo več razumeti le kot običajno menjavanje dogodkov. Zdi se, da se preobraža sam način, kako človek biva v svetu in razume svojo prihodnost.

Jünger zato zgodovine ne obravnava zgolj kot zaporedje političnih odločitev in družbenih sprememb. Zanima ga globlji ritem časa, v katerem se civilizacije rojevajo, dosegajo vrhunec in izgubljajo svojo moč. Posameznik se znajde na robu velikanskih procesov, ki jih ne more nadzorovati, vendar jih lahko poskuša prepoznati in premišljevati.

Ponovni premislek tehnike in figure delavca

Pomemben del knjige predstavlja refleksija idej iz Delavca, kjer je Jünger opisoval nastajanje sveta popolne mobilizacije, dela in tehnične organizacije. Tehnika v takšnem svetu ni le skupek naprav, ampak sila, ki spreminja družbo, naravo, vojno in človekovo samorazumevanje.

V poznejšem premisleku avtor preverja, kam je pripeljala ta preobrazba in kakšna je bila njena povezanost z dogodki v času nacionalsocializma. Delo tako vsebuje tudi kritično soočenje z obdobjem, v katerem so bile tehnična moč, množična politika in državna organizacija uporabljene za nasilje ter popoln nadzor nad človekom.

Jünger in Heidegger o izvoru tehnike

V ozadju knjige je navzoč tudi Jüngerjev miselni dialog z Martinom Heideggerjem. Oba sta tehniko razumela kot veliko več od praktičnega orodja, vendar sta se razlikovala v presoji, kako naj se človek z njo sooči. Jünger razmišlja o možnostih preseganja tehnične dobe, Heidegger pa opozarja, da izvor tehnike sam ni nič tehničnega in da ga je treba najprej filozofsko razkriti.

To razhajanje odpira eno osrednjih vprašanj moderne filozofije: ali se lahko človek izmakne svetu, ki ga je sam ustvaril, ali pa mora najprej razumeti način mišljenja, iz katerega je ta svet nastal. Tehnika pri tem ni predstavljena le kot grožnja, temveč kot znamenje globljega zgodovinskega obrata.

Smrt kot meja in pogled onkraj časa

Najgloblji motiv dela ostaja človekovo približevanje smrti. Smrt ni le konec posameznikovega življenja, ampak meja, ob kateri postanejo vprašljivi vsi običajni pojmi časa, napredka in zgodovine. Pred tem zidom človek spozna, da njegovega bivanja ni mogoče v celoti pojasniti z družbenimi vlogami, delom ali tehničnimi dosežki.

Na zidu časa je zahtevno in večplastno delo za bralce, ki jih zanimajo filozofija zgodovine, tehnika, modernost, smrt in evropska intelektualna zgodovina 20. stoletja. V prevodu Alfreda Leskovca prinaša slovenskim bralcem pomemben Jüngerjev premislek o človeku, ki stoji pred neznano prihodnostjo ter skuša v hrupu zgodovine prepoznati znamenja globljega preloma.