Zlato zrno – Marij Čuk in hrepenenje, ki pelje čez meje resničnosti
Roman Zlato zrno – Marij Čuk je nežno izpisana zgodba o izgubi, ljubezni, spominih in tistem skrivnostnem pričakovanju, ki prežema vsakega popotnika z dušo. V središču pripovedi je Leopold Teofit, ki se na videz odpravi na preprosto potovanje – z vlakom iz italijanskega velemesta proti obalnemu kraju, kjer naj bi ga čakala Irma, neznanka, s katero si je več mesecev dopisoval. A v resnici se poda na pot vase – proti najgloblji točki svojega hrepenenja.
🚆 Potovanje, ki odpira vrata preteklosti
Vlak, morje, hotel, mesto – vsi ti elementi se združijo v prostor, kjer se dogajalni čas zgosti v en sam dan. Teofit v pričakovanju srečanja tava po sončnem obalnem mestu, v njegovih mislih pa vznikajo slike preteklosti. Obujeni so spomini na očeta, na pokojno ženo Nevio in njun preizkus ob bolezni. Vse se staplja v mehko tkivo razmisleka, zavedanja, žalovanja – in tihe, a vseprisotne želje po tem, da bi še enkrat občutil ljubezen.
🧸 Ronči in inšpektor: ironija in toplina
Zgodbo razgibata dva značajsko izrazita lika – plišasti spremljevalec Ronči, ki dodaja humor in rahlo pravljično noto, ter policijski inšpektor, ki v zadnjih urah svoje kariere naleti na nepričakovano življenjsko zgodbo. Ta dvojica poskrbi za presenetljive obrate in tenkočutne kontraste, zaradi katerih roman ohranja vedrino tudi v trenutkih najgloblje čustvene teže.
💔 Ljubezen, izguba in moč iluzije
Teofit ni neveden romantik. Je človek, ki je že izkusil ljubezen in izgubo. Njegovo potovanje k Irmi je iskanje druge priložnosti – a tudi beg. Ko pride do dramatičnega razpleta, se ne zruši le njegova predstava o Irmi, temveč tudi predstava o sebi. In vendar prav ta razkroj iluzije omogoči nekaj osvobajajočega: možnost, da gre naprej. Da konča žalovanje. Da si dovoli novo poglavje.
✍️ Zlato zrno kot metafora smisla
Zlato zrno – Marij Čuk ni le roman o ljubezni. Je zgodba o iskanju nečesa bistvenega, neotipljivega – zrna smisla, ki nas žene, da kljub bolečini še vedno potujemo. Da zaupamo neznankam. Da pišemo pisma. Da čakamo na vlak, ki nas pelje do neznane obale.
O avtorju
Marij Čuk je slovenski pesnik, esejist in dramatik, ki ustvarja v zamejskem prostoru in v slovenščini subtilno povezuje literarno introspekcijo z družbeno občutljivostjo. Zlato zrno je še en dokaz njegove mojstrske sposobnosti opazovanja človeške duše v prelomnih trenutkih tihega notranjega boja.
