Žganci: Okus tradicije na slovenskem krožniku – preprosta jed z bogato zgodbo

Žganci: Okus tradicije na slovenskem krožniku so knjiga, ki se posveti eni najbolj temeljnih in prepoznavnih jedi slovenske prehranske dediščine. Janez Bogataj žgance predstavi kot več kot zgolj jed iz moke in vode. Prikaže jih kot simbol preživetja, skromnosti, vztrajnosti in iznajdljivosti ljudi, ki so si skozi stoletja z njimi zagotavljali vsakdanji obrok.

Žganci sodijo med tiste jedi, ki so oblikovale slovensko kuhinjo in življenjski slog. Preprosti po sestavinah, a raznoliki po imenih, pripravi in pomenu.

Mnoga imena za eno jed

Najbolj splošno uporabljano ime za jed so žganci. Knjiga pa razkrije, da se za isto ali zelo podobno jed skriva izjemno bogastvo poimenovanj. V severovzhodni Sloveniji in v Porabju na Madžarskem jih poznajo tudi kot žganke, žganike, žganeke, žgenke, žgajnke, žgojnke, dödöle, ožejene žgenke in šterc.

Ta raznolikost imen ni naključna. Odraža regionalne posebnosti, jezikovno pestrost in prilagajanje jedi lokalnim razmeram ter sestavinam.

Drobljenci in način priprave

Poleg izraza žganci se pojavlja tudi manj uporabljano poimenovanje drobljenci ali drobljanci. Ta imena neposredno opisujejo način priprave. Testo oziroma masa se med kuhanjem drobi in meša, dokler ne nastane značilna struktura.

Tudi beseda žganci izhaja iz samega postopka priprave, kar kaže na tesno povezanost jezika, dela in vsakdanje prehrane. Knjiga jasno pokaže, da poimenovanja niso zgolj besede, temveč nosilci znanja.

Šterc in sorodne jedi

Posebno poglavje je namenjeno štercu, vrsti koruznih žgancev. Beseda šterc se uporablja tudi za pogače zlivanke ali zlevanke, kar dodatno potrjuje, kako so se jedi razvijale in prepletale.

Avtor razloži, kako so se iz osnovne jedi razvijale različice glede na razpoložljive surovine, letni čas in družbene razmere.

Žganci kot del vsakdanjega življenja

Žganci so bili dolgo časa temeljni obrok na slovenskih mizah. Jedli so jih ob mleku, kislem zelju, ocvirkih ali zgolj samostojno. Bili so hrana delavcev, kmetov in družin, ki so znale iz malo ustvariti dovolj.

Knjiga pokaže, kako so žganci prehajali iz vsakdanjega obroka v simbol tradicije in danes znova dobivajo mesto v sodobni kulinariki.

Prehranska dediščina, zapisana in ohranjena

Žganci: Okus tradicije na slovenskem krožniku niso kuharska knjiga v klasičnem pomenu. So etnološki in kulturni zapis o jedi, ki je oblikovala prehranske navade in identiteto slovenskega prostora.

Knjiga spodbuja razumevanje, zakaj so preproste jedi pogosto tiste, ki nosijo največ zgodb in spominov.

Za ljubitelje kulinarike in kulturne zgodovine

Knjiga je namenjena vsem, ki jih zanima slovenska prehranska dediščina, zgodovina vsakdanjega življenja in pomen tradicionalnih jedi. Primerna je za bralce, ki želijo razumeti, kako se kultura odraža tudi na krožniku.

O avtorju

Janez Bogataj je slovenski etnolog in raziskovalec prehranske dediščine, ki se že desetletja posveča proučevanju slovenske kulinarike, običajev in kulturnih simbolov. Njegova dela pomembno prispevajo k ohranjanju in razumevanju slovenske gastronomske identitete.