Leto izida: 2004
Vezava: Trda
Število strani: 607
Jezik: slovenski
Založba: Slovenska matica
€29,38
3 na zalogi
Volja do moči – Friedrich Nietzsche je ena najbolj kontroverznih in hkrati najvplivnejših knjig v filozofskem svetu. Nič čudnega, saj ne gre za knjigo, ki bi jo Nietzsche osebno dokončal in izdal – v resnici gre za zbirko njegovih zapiskov, misli in fragmentov, ki jih je po njegovi smrti uredila in izdala njegova sestra Elisabeth Förster-Nietzsche. Prav ta okoliščina je vir številnih razprav o avtentičnosti in interpretaciji.
Kljub temu Volja do moči predstavlja temeljni vpogled v Nietzschejevo pozno misel – v ideje o vrednotah, morali, umetnosti, znanosti in predvsem o tem, kar je sam poimenoval »volja do moči« kot osnovno gonilo življenja.
V središču knjige je prepričanje, da je temeljni gon življenja – tako v naravi kot v človeku – volja do moči. Ta koncept presega zgolj željo po preživetju (kot jo je opisoval Darwin) ali užitku (kot so verjeli hedonisti). Pri Nietzscheju volja do moči pomeni ustvarjalno silo, ki vodi posameznika k preseganju samega sebe, k ustvarjanju novih vrednot in k obvladovanju kaosa življenja.
Volja do moči se kaže v umetnosti, znanosti, politiki, filozofiji – v vsakem poskusu človeka, da oblikuje svet po svoji meri.
V fragmentih Volje do moči se ponovi in razširi Nietzschejeva znamenita teza o »smrti Boga«. S tem ne govori o dobesednem izginotju božanstva, temveč o propadu tradicionalnih vrednot, temelječih na krščanski morali, ki so oblikovale zahodno civilizacijo.
Po Nietzschejevem mnenju ta propad odpira prostor za ustvarjanje novih vrednot – vendar ta prostor prinaša tudi nevarnost nihilizma, praznine, ki jo je treba zapolniti z novim smislom.
Čeprav Volja do moči ni povsem enakovredna delom, kot sta Tako je govoril Zaratustra ali Onkraj dobrega in zla, vsebuje številne misli, povezane z idejo nadčloveka (Übermensch). Nietzsche vidi nadčloveka kot bitje, ki preseže omejitve množične morale, ustvarja lastne vrednote in živi polno, neustrašno življenje.
V tej viziji prihodnosti Nietzsche ne opisuje utopije, temveč nenehen proces preseganja – posameznik, ki se ne podredi, temveč neprestano na novo oblikuje samega sebe.
Nietzsche v Volji do moči razmišlja o vlogi umetnosti kot najvišjega izraza volje do moči. Umetnost je zanj ustvarjalna sila, ki daje smisel življenju, tudi v odsotnosti absolutnih resnic.
Znanost obravnava kot orodje, ki lahko služi volji do moči, vendar opozarja, da brez ustvarjalne in vrednotne podlage lahko postane hladen, sterilni mehanizem. Politika, zlasti v obliki državne moči, pa je pri Nietzscheju predmet dvoumne obravnave – lahko je izraz ustvarjalne energije, a pogosto postane orodje povprečnosti in zatiranja.
Eden ključnih razlogov, zakaj je Volja do moči tako zanimiva, je vprašanje, koliko izmed zapisanega res predstavlja Nietzschejevo končno filozofsko stališče. Njegova sestra Elisabeth je imela svoje politične in ideološke motive, ki so morda vplivali na izbor in ureditev gradiva – kasneje so jo nacisti zlorabili kot domnevni dokaz o »arijski filozofiji«.
Zato sodobni bralec knjigo bere z zavedanjem, da gre za delno konstrukcijo – a kljub temu vsebuje avtentične Nietzschejeve misli, ki so neprecenljive za razumevanje njegove filozofije.
Volja do moči ni linearno delo. Je zbirka aforizmov, opomb, konceptualnih skic. Bralec se premika od kratkih, jedrnatih stavkov do kompleksnih razmislekov o metafiziki, kulturi in zgodovini. Prav ta razdrobljenost omogoča, da vsakdo najde v njej nekaj, kar nagovori njegovo izkušnjo – a hkrati zahteva aktivnega bralca, ki je pripravljen misliti skupaj z avtorjem in se soočiti z izzivi.
V svetu, kjer tradicionalne vrednote izgubljajo svoj vpliv in kjer se pojavlja občutek družbene in moralne dezorientacije, Nietzschejeva ideja volje do moči pridobi novo aktualnost. Spodbuja nas, da prevzamemo odgovornost za lastne vrednote, oblikujemo smisel življenja in ne čakamo na zunanje avtoritete, ki bi nam povedale, kako živeti.
Friedrich Nietzsche (1844–1900) je bil nemški filozof, filolog, pesnik in kritik kulture. Njegova dela, med katerimi so Tako je govoril Zaratustra, Onkraj dobrega in zla in Genealogija morale, so imela izjemen vpliv na filozofijo, književnost, umetnost in celo politiko 20. stoletja. Njegov slog, prežet z aforizmi, provokacijami in literarno močjo, še danes izziva in navdihuje.