Alžirija, od koder izvira njena družina, je bila za Naïmo dolgo le kulisa brez večjega zanimanja. Vendar se zdi, da se v francoski družbi, ki jo prepredajo vprašanja identitete, vse želi vrniti k izvoru. Toda kakšno povezavo bi lahko imela z družinsko zgodovino, o kateri ji nikoli niso povedali?

Njen ded Ali, kabilski gorec, je umrl, preden ga je lahko vprašala, zakaj ga je zgodovina naredila za “harkija”. Yema, njena babica, bi morda lahko odgovorila, vendar ne v jeziku, ki ga Naïma razume. Kar zadeva očeta Hamida, ki je poleti 1962 prispel v Francijo v na hitro postavljena tranzitna taborišča, ne govori več o Alžiriji svojega otroštva. Kako oživiti državo tišine?

V močni in drzni romantični freski Alice Zeniter pripoveduje o usodi zaporednih generacij družine, med Francijo in Alžirijo, ujete v trdovratno preteklost. Toda ta knjiga je tudi odličen roman o svobodi, biti sam, onkraj dedovanja in intimnih ali družbenih prepovedi.