Sotnikov: Tiha, a silovita pripoved o vesti, izdaji in človeškem obrazu vojne

Sotnikov je eno najmočnejših literarnih del beloruskega pisatelja Vasila Bikova, ki se je v svojih romanih vedno znova vračal k osrednji temi: človek in njegova moralna izbira v skrajnih razmerah vojne. Ta roman, postavljen v zaledje nacistične okupacije med drugo svetovno vojno, je pretresljiva zgodba o dveh partizanih, ki ju usoda postavi pred ultimativno preizkušnjo – življenje ali izdaja.

Bikov je znan po svojem zadržanem, skorajda asketskem slogu, ki pa ravno zaradi svoje zgoščenosti doseže izjemno etično in čustveno moč. Sotnikov ni junaški ep, temveč moralna študija, ki se dogaja na snežnem, neizprosnem ozadju okupirane Belorusije – in v duši posameznika.

Dva človeka, ena odločitev

Zgodba sledi dvema partizanoma, Sotnikovu in Riboaku, ki sta poslana po hrano v bližnjo vas. Med nalogo ju ujamejo Nemci in pripeljani so v tabor. Tam se vsak znajde pred izbiro: ali se ukloniti okupatorju, izdati soborce in preživeti, ali ohraniti dostojanstvo – za ceno življenja.

Sotnikov izbere zvestobo resnici in smrti, Riboak pa kompromis in preživetje. A Bikov ne piše črno-belega pamfleta. Njegova moč je ravno v tem, da raziskuje notranje dileme obeh likov brez moraliziranja. Riboak ni zver, Sotnikov ni svetnik – sta človeka v nečloveških razmerah, vsak s svojo resnico.

Roman o etični pokončnosti v času, ko se vse maje

Bikov s tem delom postavi temeljno vprašanje človeške narave: kaj ostane, ko izgubimo vse, razen sebe? Sotnikov je v tem smislu eksistencialna pripoved, ki se bere skoraj kot tiha molitev. V času in prostoru, kjer umik ne obstaja, je odločitev za moralno pokončnost edina pot do svobode – četudi vodi v smrt.

Zgodovina, ki se piše z dušo

Roman je bil leta 1977 ekraniziran v nepozabnem filmu “Vzpon” (Voskhozhdeniye) režiserke Larisy Šepitko, ki je prinesel Sotnikovu še širšo prepoznavnost. A najmočnejši ostaja v knjižni obliki, kjer Bikovova tišina bolj boli kot kriki.

O avtorju

Vasil Bikov (1924–2003) je bil eden najpomembnejših pisateljev sovjetske in beloruske književnosti. Kot veteran druge svetovne vojne je znal iz prve roke pričevati o krutosti vojne in notranji pokončnosti malega človeka. Njegova dela so prevedena v številne jezike in cenjena zaradi izjemne literarne zadržanosti, etične ostrine in človeške globine.