Še vedno nisem kot drugi – Dragica Kraljič o materinski ljubezni, drugačnosti in bogastvu človeškega srca

Še vedno nisem kot drugi avtorice Dragice Kraljič je ganljiva in navdihujoča knjiga o življenju, sprejemanju in ljubezni, ki presega vse razlike. V njej se prepletajo avtoričina osebna izkušnja, razmišljanja o svetu in globoko čustveno doživljanje materinstva. Delo je poklon življenju z njenim sinom Janekom, odraslim fantom z downovim sindromom, ki jo je naučil, kaj pomeni resnično videti in ljubiti človeka takšnega, kot je.

Ogledala človečnosti

Besede Dragice Kraljič so ogledala, v katerih se lahko prepozna vsak od nas. Njeni zapisi nas nežno vabijo, da se ustavimo, se zazremo vase in se soočimo s tem, kar smo – s svojimi napakami, strahovi, pa tudi s svojo lepoto in edinstvenostjo. Kot je zapisala mag. Francka Mravlje, »prej, ko se bomo hoteli ugledati v njih, prej nam bo odleglo«. Knjiga odpira srce in uči, da v vsakem človeku žari nekaj dragocenega, kar ne more biti primerljivo z nikomer drugim.

Drugačnost kot dar

Še vedno nisem kot drugi ni zgodba o žalosti, temveč o čisti, brezpogojni ljubezni. Dragica Kraljič pripoveduje o tem, kako jo je sin Janek naučil gledati življenje z drugimi očmi – preprosto, mirno, iskreno. V njem ni videla le drugačnosti, temveč priložnost za rast in spoznanje, da se pravo bogastvo ne skriva v popolnosti, ampak v iskrenosti človeškega srca. Knjiga z vsakim poglavjem sporoča, da drugačnost ni breme, temveč dar, ki nas uči sočutja, potrpežljivosti in hvaležnosti.

Toplina besed, ki zdravijo

Dragica Kraljič piše tiho, a izjemno močno. Njena pisava je polna občutka, miru in notranje resnice. Še vedno nisem kot drugi je knjiga, ki ne pridiga, temveč preprosto deli človeško izkušnjo – izkušnjo sprejemanja in ljubezni, ki se rodi iz vsakdanjih trenutkov. Bralcu daje občutek topline in pomiritve, kot bi mu nekdo tiho rekel: »v redu je, če nisi kot drugi – ker v tem je tvoja lepota.«

O avtorici

Dragica Kraljič (1961), rojena v Mariboru, je magistrica znanosti s področja defektologije in mama odraslega sina Janeka, ki ima downov sindrom. Prepričana je, da bi bilo njeno življenje prazno in mnogo manj smiselno, če ga ne bi delila z njim. Janek ji je pomagal spoznati sebe – svoje sposobnosti, mehkobo in globino čustev, ki jih prej ni poznala. Skozi njune skupne izkušnje je začutila, da pravo bogastvo ne obstaja v materialnem svetu, temveč v ljubezni, preprostosti in človeku samem.