Knjiga Savna in druge zgodbe pomeni nepričakovan vdor v slovensko literaturo. Ne toliko zato, ker s te, žurnalistične strani ne bi mogla pričakovati udarca, bolj zato, ker je ta vdor precej netipičen. Sodobna slovenska literatura, čeprav ima raje roman, seveda pozna kratko zgodbo, tudi vrhunsko izpisano (Blatnik, Jančar, Kleč, pa Lenardič, Virk, Maja Novak), toda obenem, hvala bogu, tematsko dokaj profilirano, se pravi vezano na avtorske specifike: pri Blatniku so ob klasični novelistiki na delu metafikcijski postopki, pri Jančarju socialnozgodovinski konteksti, pri Kleču obsesije s premaknjeno realnostjo … Lorencijeve zgodbe imajo vse to in še kaj, pri tem pa ni treba misliti, da je avtor, preden se je lotil pisateljskega opravila, preučeval aktualne trende na področju neromanesknega proznega pisanja. Tematski supermarket sodobne literature in njegove pripovedne strategije najbrž ne sodijo v Lorencijev književni itinerarij. O tem nas prepriča preprosta stvar: nikjer forsiranih referencialnih okvirov, citatnih manij, nobenih privajenih ali adaptiranih literarnih drž. Lorenci začenja in medias res, ne zanima ga, kaj je bilo pred njim, kaj je ob njem in zlasti ne kam in kako kaže občemu literarnemu podjetju.