Prepovedano kraljestvo govori o iskanju sreče, želji po svobodi in pustolovščinah, ki izziva domišljijo, o prekoračenju meja. Je nevsakdanji in popolnoma samosvoj roman, poln čarov in eksotike.

Zanimiv je zlasti zaradi pripovedne strukture. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi predstavami o svetu, z njegovo percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami.

Pretežni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil izgnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti preganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pustolovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Kitajske, se njegovo bivanje izlije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doživeti ali izživeti v njem.

Stoletja pozneje se po spletu usodnih naključij znajde na isti poti drugi junak, Irec, radiotelegrafist na ladji, izkoreninjenec, človek brez imena in porekla. Ta prestreza signale, ki ga pripeljejo na rob norosti in obenem v bližino pesnika, ki je nekaj stoletij pred njim blodil po istih prostranstvih.
Na vrhuncu dogajanja se junaka prelijeta drug v drugega. Roman se konča s slutnjo odrešitve, ki je nerazdružljivo povezana z vprašanjem usode.

Knjiga pa je zanimiva tudi zaradi avtorjevega odnosa do evropske civilizacije in kitajske družbe. Poglobitev v vprašanja nacionalne identitete in nacionalizma sicer ne preseneča, saj so bila v času med svetovnima vojnama še kako aktualna. Slauerhoff je zagovarjal prepričanje, da se posameznikova osebnost oblikuje v stiku z različnimi kulturami. Izpostavlja tri: evropsko, kolonialno in »prepovedano« Kitajsko. Z orisom krutosti zgodnjih kolonialistov, ki so zatirali vse »druge«, bodisi Kitajce bodisi ženske ali pesnike, ostro obsodi kolonializem in se prek lika anonimnega izkoreninjenega junaka odloči za sprejetje »prepovedane« kulture.