Elizabeth Acevedo je s Pesnico X segla po vrsti vrhov: prejela je nacionalno nagrado za mladinsko književnost, priznanje Michaela L. Printza, nagrado Pura Belpré, medaljo Carnegie, lovoriko Boston Globe – Horn Book in priznanje Walter.

Roman v verzih nagrajene slam pesnice svojo zgodbo izreka z gorečimi besedami in silovito pristnostjo. Xiomara Batista se počuti neslišano, hkrati bi se za vsako ceno hotela potajiti; v domači četrti Harlem namreč vsem pade v oči (Če tvoje telo zavzema več prostora kot tvoj glas, / si zmeraj tarča dobro namerjenih govoric …). Odkar so se otroške obline prelile v D-košarice in ritaste boke, se je Xiomara naučila spregovarjati s pestmi. Toda kmalu si prizna, da želi sporočati z lastnim glasom, zato zadaja modrice papirju, da bi se notranje (za)celila; ob tem (si) besede recitira, kot bi bile molitve; še posebej, ko njen notranji svet vzplamti v hrepenenju. Ko jo povabijo, naj se pridruži krožku za pesniški slam, je v nemajhnem precepu. A pesemska sla ne jenja … Xiomara ne bo tiho, četudi je svet morda ne zmore slišati.