Pisanje Carlosa Pascuala se nemalokrat poraja kot premišljevanje ali ulično modrovanje o družbenih in političnih fenomenih sodobnega časa, premislek ali preblisk o knjigah, filmih in gledališču med sprehodi po ljubljanski tržnici, na avtobusih mestnega prometa in klopeh ob nabrežju Ljubljanice …

Pisanje v obliki lahkotne meditacije, ki ves čas prehaja med esejistiko in avtorefleksijo, odlikujejo zmeren optimizem in melanholična vdanost v usodo, humornost, samoironija, pri čemer izhaja iz na videz preprostih, vsakdanjih dogodkov.