Moja sijajna kariera je pripoved o »navadnem« dekletu, ki se boleče zaveda svoje navadnosti in se na umetnosti nenaklonjenem avstralskem podeželju zaobljubi prav in samo tej. Čuti se prikrajšano in nerazumljeno ter žrtev neusmiljene usode. Zaveda se, da je dekle v moškem svetu; da so vse najboljše stvari prihranjene za može in fante; da je podrejeno, manjvredno bitje, ne da bi bila sama kaj kriva za to. Namesto da bi se trudila odrasti v pridno ženo in gospodinjo, raje piše. S svojimi nemogočimi stremljenji močno razburka enoličnost življenja v domačem kraju. Starši jo zaradi denarne stiske pošljejo živet k babici v živahnejše in bolj uglajeno okolje, kjer spozna mladega, dobrosrčnega in bogatega veleposestnika, ki jo ima kljub vsem njenim muham resnično rad. Ona do njega sicer ni ravnodušna, vendar trmasto kljubuje dvorjenju in zavrne snubitev, saj si po njenem dekle zasluži kaj boljšega kot dolgočasen zakon in služenje možu ter otrokom.

Njena strastna in uporniška narava, ki drugim povzroča sive lase ali srčne bolečine, na koncu najhuje zadene prav njo. Oziroma si ta udarec izvoli sama. Nobenih poročnih zvonov, nobenega »in srečno sta živela do konca svojih dni«, le vzdih v zadnjem poglavju: »Kaj skriva prihodnost, ne vem, in nocoj sem tako utrujena, da mi je vseeno.« Ali kot jo v filmu (prav tako veliki avstralski uspešnici iz leta 1979, v kateri sta pod režisersko taktirko Gillian Armstrong zaigrala Judy Davis in Sam Neill) posvari njena babica: »Osamljenost je strašna cena za neodvisnost, dekle. Ne zavrzi resničnosti za nemogoče sanje.«