Čučnikova sedma samostojna pesniška zbirka se od bližnjih predhodnic razlikuje po čistosti zastavka, neelegičnem tonu, direktni vključitvi »večnih« pesniških vrednot in razmerij čustvo – um, fizika – metafizika, končno – neskončno ali prosti – vezani verz, ritem – poliritem, rima – aliteracija … Ta čistost in vse drugo pa so le skozi nasprotja … trkajo in se odbijajo, padajo in se pobirajo v »vesoljnem drsališču«, ki se širi (zvok – tišina) z »ušesom v središču«. Igra se misli in čuti, dogaja se pred našim nosom, pred našimi očmi, še posebej dobro pa se sliši; ali kot je o razmerjih čutil ob knjigi zapisal poljski pesnik in glasbeni kritik Adam Wiedemann: »Oko gleda in joče. Uho posluša in nosi uhane. Nos voha in diha, nekatere ženske jočejo z nosom. Tri Graje (Dejno, Enio in Pefredo) so imele vse skupaj samo eno oko in en zob. Daj mi no ta zob, je Enio rekla Pefredo, rada bi pojedla kos prepečenca, Dejno pa je na to bruhnila v vreščeč smeh, saj je s svojim očesom odlično videla, kako Enio skrivaj sega po vrečki svojih priljubljenih bonbonov, od katerih se je zob na žalost strašno kvaril. Ta zgodbica ima smisel samo pod pogojem, da je imela vsaka od njih vsaj eno zdravo uho.«