Leto izida: 2024
Založba: Pivec
Vezava: Trda
Število strani: 308
Jezik: slovenski
€32,90
2 na zalogi
Kurzschluss je zbirka dnevniških zapisov, ki se z neusmiljeno iskrenostjo, sarkazmom in humorjem zazre v eno najbolj prelomnih obdobij našega časa – v čas epidemije covida-19. Vid Kmetič svoje opazke zapiše ostro, neposredno in brez olepševanja, saj verjame, da je prav humor tisto zadnje orožje, ki nam ostane, ko vse drugo odpove. Ko v nas ubijejo smeh, kot pravi sam, so resnično zmagali.
Obdobje, ki ga Kmetič opisuje, je zaznamovala svetovna pandemija, ki je življenje za nekaj mesecev skoraj ustavila. V svojih zapisih, pesnitvah in refleksijah gradi osebno, kritično in včasih boleče satirično kroniko slovenskega vsakdana, ki ga imenuje Kraljestvo Noriško. Ko je bilo najtežje, ko so ga preplavili obup, strah in občutek poraza, je Kmetič najbolj bruhal – a ne solza, temveč besede. Iz vsega, kar se je dogajalo, je skušal potegniti vsaj kanček humorja, najti satirično iskro ali sarkastičen rez, čeprav priznava, da mu ni vedno uspelo.
V spremni besedi Rok Kajzer postavi vprašanja, ki se porajajo ob branju: je to dnevnik, kronika, analiza? Po branju je jasno: Kurzschluss ni zgolj osebna izpoved, temveč tudi družbenokritična analiza, prepojena z besedami, kot so »ogabnost«, »greznica« in »septična jama«. To je kronika nekega časa, ki sodi ne le v anale, ampak – kot šaljivo pripomni Kajzer – tudi v »analo«.
✔ Ker je neposreden, surov, brez cenzure, a hkrati duhovit.
✔ Ker ponuja osebno perspektivo na kolektivno travmo, ki smo jo vsi doživeli.
✔ Ker prepleta dnevniške zapise, poezijo, refleksijo in družbeno kritiko.
✔ Ker nas opomni, kako pomembno je ohraniti humor, tudi ko nam zmanjkuje volje.
✔ Ker je zapis o času, ki je (bil) prelomnica – in ki ga še dolgo ne bomo mogli pozabiti.
Vid Kmetič je avtor, ki piše brez rokavic. Njegovo pisanje je prežeto s satiro, sarkazmom, ciničnim humorjem, a tudi z iskreno človeško ranljivostjo. Kurzschluss ni knjiga za bežno branje – je knjiga, ki zaboli, nasmeji, pretrese in ostane v mislih. Je opomin, da tudi v največji norosti ne smemo izgubiti sposobnosti, da se smejemo – čeprav grenko.