Pretresljiva pripoved kirurga o življenju, operacijah in odgovornosti, ko je vsaka odločitev usodna.
Preberite več…
| Avtor | |
|---|---|
| Jezik | |
| Leto izdaje | |
| Število strani | 260 |
| Vezava | |
| Založba |
Knjiga *Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo* je avtobiografija Staneta Repšeta, uglednega kirurga in predstojnika Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo, ki razgalja življenjsko pot človeka, ki je svoje življenje posvetil reševanju drugih. Ne piše zgolj o medicini kot stroki, temveč o resničnih človeških dilemah: o trenutkih, ko je odločitev na operacijski mizi prehitro pretežka, o napakah, ki jih je nemogoče pozabiti, in o zmagah, ki dajo smislu vsakodnevni borbi v bolnišničnih dvoranah.
Repše bralca popelje neposredno v kirurško dvorano. Opisi operacij so natančni, pogosto pretresljivi, predvsem pa človeški. Bralec začuti težo skalpela v rokah kirurga: trepet odgovornosti, razsodnost v kaosu, stisko ob napakah in olajšanje, ko pacient ponovno zadiha. V tem svetu ni prostora za ravnodušnost; medicina je moralni boj, ki od zdravnika zahteva več kot le znanje – zahteva čustveno moč.
Kirurgovo življenje je zaznamovala druga svetovna vojna, ki je vplivala na njegovo razmišljanje, odnos do sveta in odločnost. Kljub težkim razmeram je že kot otrok vedel, da bo postal kirurg. V svojih spominih opisuje: pot na Medicinsko fakulteto, prve operacije, trde začetke, mentorje, ki so ga usmerjali, in boj za mesto v stroki, kjer ni prostora za povprečnost.
Repše razmišlja o razvoju abdominalne kirurgije v Sloveniji, o napredku metod, orodij in vzdrževanja etike v poklicu, kjer tehnologija ne sme zasenčiti človečnosti. Primerja domače razmere s tujino in pokaže, kako stroka raste – a hkrati opozarja, da brez predanih posameznikov napredek nima duše. Njegova zgodba odpira vprašanje: ali danes še znamo spoštovati delo zdravnika kot poslanstvo?
Stane Repše je slovenski abdominalni kirurg, dolgoletni predstojnik klinike ter eden izmed pionirjev, ki so sooblikovali sodobno kirurgijo v Sloveniji. V svoji avtobiografiji ne opisuje le medicinskih uspehov, temveč tudi osebne rane, dvome in zmage, ki oblikujejo kirurga kot človeka.