Jurij Popov v knjigi Jaz, džankica: Od sto vrtnic do ene same krizanteme brez olepševanja opisuje padanje v odvisnost, brutalno resničnost zasvojenosti in boj za preživetje.
Preberite več…
| Avtor | |
|---|---|
| Jezik | |
| Leto izdaje | |
| Število strani | 326 |
| Vezava | Trda |
| Založba |
Izvirna cena je bila: €29,90.€19,90Trenutna cena je: €19,90.
2 na zalogi
Jaz, džankica je pretresljiv in surov roman, ki temelji na resničnem pričevanju Nike, nekdanje odvisnice od heroina. Jurij Popov v njem brez olepševanja prikaže temačne resničnosti mamilske zasvojenosti, prostitucije, odtujenosti in boja za preživetje. Njegovo novinarsko oko za detajle in družbeno problematiko vdahne pripovedi posebno ostrino, medtem ko slengovsko obarvana besedila ohranijo surovo pristnost in neposrednost pričevanja.
Roman zajema dve časovno ločeni obdobji Nikinega življenja, ki skupaj sestavljata bolečo sliko padca in (morda) možnosti odrešitve. V njem so opisane različne faze Nikine izkušnje: od zasvojenosti, propadanja in izgube dostojanstva, do notranjih bojev in globokega razmisleka o lastnem življenju.
Poseben poudarek je na Nikinem psihičnem svetu – na mislih, strahovih, sramu, hrepenenjih in notranjih razklanostih, ki jih avtor lucidno dopolnjuje s komentarji, opazkami o telesni govorici in razmisleki, ki presegajo individualno zgodbo. Tako knjiga ne ostaja le portret ene osebe, ampak postane ogledalo družbe, ki večkrat obrne pogled stran, ko sreča ljudi na robu.
✔ Ker prinaša necenzurirano, neposredno pričevanje, ki ne olepšuje resničnosti.
✔ Ker skozi Nikino zgodbo osvetli širšo problematiko odvisnosti, družbene stigme in iskanja človeškega dostojanstva.
✔ Ker uporablja pristen jezik ulice in s tem ohranja surovost in kredibilnost.
✔ Ker postavlja vprašanja, ki bralca prisilijo k razmisleku o lastnih predsodkih in empatiji.
✔ Ker s kombinacijo pričevanja in avtorjeve refleksije ustvarja večplastno, močno bralsko izkušnjo.
Jurij Popov je novinar, ki je dolgo spremljal življenja na robu družbe, pri čemer ga še posebej zanimajo oblike trpljenja, ki jih večina raje spregleda. V Jaz, džankica ne ponuja hitrih rešitev ali moraliziranja – njegovo pisanje je neposredno, boleče in obenem globoko človeško. Knjiga je nastajala tri desetletja, kar ji daje dodatno težo in večdimenzionalnost. To ni le roman, to je dokument časa, družbe in posameznika, ki se bori na najtemnejših robovih.
