Haaška priča, pretresljiva izpoved o preživetju srebreniškega genocida

Haaška priča je izjemno ganljiva in pomembna knjiga, v kateri Nedžad Avdić in Amela Avdić Unkić predstavita osebno, bolečo in nepozabno pričevanje o genocidu v Srebrenici. Ključni izraz Haaška priča že v uvodu razkrije srž pripovedi: zgodbo mladega fanta, ki je pri sedemnajstih preživel množično streljanje in postal ena najpomembnejših prič Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Knjiga bralca postavi v neposreden stik z grozotami, ki jih Evropa ni znala ali hotela ustaviti, ter z izkušnjo, ki je globoko zaznamovala zgodovino in kolektivni spomin.

Julij 1995, trenutek, ki ga svet ne sme pozabiti

Srebrenica, nekdaj označena kot varovana cona, je postala kraj najhujšega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni. Nedžad Avdić je kot najstnik preživel streljanje, pobegnil smrti in preživel noč, ki se je vtisnila v zavest celotne skupnosti. V knjigi avtentično in brez olepševanja opisuje trenutke groze, bolečine in izgube, ki so se dogajali sredi Evrope, medtem ko je svet prepočasi reagiral.

Knjiga kot osebna misija resnice

Avtorja sta idejo za knjigo nosila v tišini več let, saj je bil Nedžad dolgo zaščitena priča haaškega sodišča. Ko je naposled lahko spregovoril, je to naredil z jasnim namenom: pustiti zapis, ki bo za vedno opominjal, kaj se zgodi, ko sovraštvo postane sistem in ko mednarodna skupnost ne ukrepa. Knjiga je zato hkrati pričevanje, zgodovinski dokument, dnevnik in osebna izpoved, ki presega čas in prostor.

Glas, ki opozarja, uči in zahteva spomin

Haaška priča ne opisuje le grozot genocida, temveč razlaga tudi njegovo naravo: genocid se nikoli ne zgodi spontano, temveč je posledica načrtovanja, ideologije in sistemskega delovanja. Knjiga bralca vodi skozi mehanizme sovraštva, postopna izključevanja in premike, ki vodijo do najhujših zločinov. Ob tem pa poudarja, zakaj je pričevanje preživelih ključno – ker brez njihovega glasu svet ostaja slep, zgodovina pa ranljiva za ponavljanja.

Odmev v sodobnosti

Pričevanja preživelih, kot je Nedžadovo, so danes bolj pomembna kot kdaj koli prej. Spomin nas uči, da tragedije nikoli ne nastanejo naenkrat, temveč rastejo tiho, skozi nestrpnost in tiho privajanje na kršenje človekovih pravic. Haaška priča je tako opomin celotni družbi, da mora biti pripravljena prepoznati začetke zla in pravočasno ukrepati.

O avtorjih

Nedžad Avdić je preživeli srebreniškega genocida in ena ključnih prič haaškega sodišča. Njegovo življenje in delo so zaznamovani z zavezanostjo resnici, spominu in opominjanju. Amela Avdić Unkić je soavtorica in zapisovalka njegove izpovedi, ki je v knjigo vnesla strukturo, pretanjenost in globino pripovedi. Skupaj sta ustvarila delo, ki presega žanr pričevanja in postane univerzalni klic k sočutju, razumevanju in odgovornosti.