V središču večplastnega pustolovskega romana Grozote teme in ledu je resnična zgodba avstro-ogrske odprave na severni tečaj leta 1873. Avtentično poročilo avtor spretno preplete s fiktivno zgodbo italijanskega mladeniča Mazzinija, ki se na Dunaju navduši nad zapuščino odprave in se naposled nameni kreniti po njenih sledeh – v ledenih pokrajinah otočja Svalbard pa se za njim izgubi vsaka sled. Med seboj več kot sto let oddaljeni pustolovščini lahko beremo kot »kroniki neuspeha«: sla po odkritju se nam razkrije kot norost, kot nesmiselno pehanje za osebno in nacionalno slavo, severni pol pa postane »pribežališče nečimrnosti«.