Belo se pere na devetdeset – roman spomina, izgube in tihe vztrajnosti

Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, a hkrati presenetljivo topel roman, ki se je globoko zapisal v slovenski literarni prostor in v bralski spomin. Bronja Žakelj v njem izpiše intimno, avtobiografsko zgodbo o odraščanju v sedemdesetih in osemdesetih letih, o družini, bolezni in izgubi, pa tudi o drobnih vsakdanjih trenutkih, ki življenje kljub vsemu delajo znosno in celo lepo.

Otroštvo, kot ga pomni telo in ne le razum

Pripovedovalka bralca popelje v svet otroških spominov, kjer se resničnost gradi iz vonjev, okusov, televizijskih oddaj, hrane in majhnih ritualov. Starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici ustvarjajo občutek varnosti, ki se zdi samoumeven, dokler ga ne začnejo razjedati bolezen, strah in izguba. Ta svet ni idealiziran, temveč resničen, s svojo toplino in svojo krhkostjo.

V ospredju ni nostalgija, temveč čista, neolepšana resnica otroškega doživljanja. Pripovedovalka ne razume vsega, kar se dogaja okoli nje, a ravno v tem je moč romana. Bralec vidi več, kot vidi otrok, in prav ta razlika ustvarja močno čustveno napetost.

Bolezen in izguba kot neizogiben del odraščanja

Roman zelo neposredno, a brez patetike govori o soočanju z boleznijo in smrtjo. Ne ponuja velikih razlag ali filozofskih tolažb. Namesto tega pokaže, kako se strah udomači v vsakdan, kako postane del rutine in kako otrok postopoma odraste prav skozi stvari, ki jih ne bi smel doživeti tako zgodaj.

Belo se pere na devetdeset je zgodba o tem, kako izguba ne izbriše življenja, temveč ga preoblikuje. O tem, kako se bolečina ne konča, ampak se z njo naučimo živeti. Roman ne išče rešitev, temveč iskrenost, in prav v tem je njegova največja moč.

Duhovitost, ki ne zanika bolečine

Kljub težkim temam je roman prežet z nežnim humorjem in toplino. Drobni detajli iz vsakdanjega življenja, otroške misli in nenavadne primerjave ustvarjajo ravnovesje med bolečino in lahkotnostjo. Bralec se večkrat ujame, da se nasmehne, nato pa že v naslednjem trenutku začuti tiho stiskanje v prsih.

Ta preplet duhovitosti in žalosti daje romanu izjemno človeško razsežnost. Ne gre za knjigo, ki bi želela šokirati. Gre za knjigo, ki zna poslušati in povedati tisto, kar mnogi nosijo v sebi, a redko izrečejo.

Posebna filmska izdaja z vizualno dimenzijo

Ta izdaja romana prinaša dodatno plast doživetja. Vsebuje skoraj šestdeset barvnih fotografij iz istoimenskega celovečernega filma v režiji Marka Naberšnika, nastalega v produkciji Aleša Pavlina. Fotografije niso zgolj dodatek, temveč vizualni dialog z besedilom, ki bralcu omogoča še globlji vstop v zgodbo.

Filmska izdaja povezuje literarno in filmsko izkušnjo ter roman postavlja v širši kulturni kontekst. Gre za izdajo, ki nagovarja tako bralce knjige kot gledalce filma, pa tudi tiste, ki se z zgodbo srečujejo prvič.

Roman, ki je zaznamoval slovensko literaturo

Roman je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta, kar potrjuje njegovo literarno in družbeno težo. Postal je ena najbolj branih in najbolj prodajanih knjig založbe Beletrina ter delo, o katerem se je veliko govorilo, a še več čutilo.

To ni knjiga, ki bi jo brali hitro ali mimogrede. Je knjiga, ki zahteva čas in tišino. Knjiga, ki ostane z bralcem tudi po zadnji strani in se mu vrača v mislih ob povsem vsakdanjih trenutkih.

O avtorju

Bronja Žakelj, rojena leta 1969, je po izobrazbi diplomirana novinarka. Svojo poklicno pot je začela v novinarstvu, nato pa jo je življenje odneslo v marketing in pozneje v bančništvo. Čeprav je bila ustvarjalnost dolgo potisnjena na rob, ljubezen do pisanja ni nikoli zares ugasnila.

Belo se pere na devetdeset je njen literarni prvenec, ki je nemudoma naletel na izjemen odziv bralcev in kritike. Z njim se je avtorica uveljavila kot eden najmočnejših in najbolj iskrenih glasov sodobne slovenske literature.