Volkuljin sin

Volkuljin sin je izjemen roman, ki se zasidra v obmejni prostor severne Primorske in iz njega izpiše zgodbo o otroštvu, identiteti in uporu v času, ko je fašizem že globoko zarezal v vsakdanje življenje ljudi. Avtorja Anton Špacapan in Francesco Tomada ustvarita pripoved, ki spretno prehaja med zgodovinsko resničnostjo in literarno domišljijo, med legendo in spominom, ter bralca sooči z vprašanjem, kaj pomeni biti zvest samemu sebi v času nasilno vsiljenih identitet.

Otroštvo v času fašizma

Zgodba je postavljena v trideseta leta 20. stoletja, v surov in napet obmejni svet, kjer fašistična oblast sistematično posega v življenja ljudi. Mali Srečko odrašča v okolju, kjer otroštvo ni zaščiten prostor, temveč polje ideološkega boja. Naslov romana se navezuje na organizacijo volkuljini sinovi, fašistično mladinsko gibanje, ki je novačilo otroke že med šestim in osmim letom starosti ter jih oblikovalo po podobi režima.

Legenda, spomin in skrivnost

Roman pa naslov razpira tudi v bolj dobesednem in simbolnem smislu. Srečko morda ni čisto tak kot drugi otroci. V pripoved se neopazno vpletajo elementi legende, čudežnega in ne povsem človeškega, ki ustvarjajo občutek nelagodja in skrivnosti. Meja med resničnim in mitskim ostaja namerno zabrisana, kar daje zgodbi dodatno globino in večplastnost.

Vsakdanji upor in kolektivni spomin

Volkuljin sin ni zgolj pripoved o posamezniku, temveč roman o skupnosti in tihem odporu. V ospredje stopajo kolektivne prakse upiranja, prostori solidarnosti in zametki drugačnih skupnosti, ki se oblikujejo kljub pritiskom oblasti. Spomini v romanu niso nevtralni, prav tako ne besede, s katerimi so zapisani. Avtorja zavestno pokažeta, da je pripovedovanje samo po sebi dejanje odpora.

Roman evropske odporniške književnosti

Kot poudarja spremna beseda Luca Meneghessa, Volkuljin sin presega lokalno zgodbo. Umešča se v širši kontekst evropske odporniške književnosti, ki se znova in znova vrača k nelagodnim zgodovinskim obdobjem, da bi jih osvetlila z novih zornih kotov. Objavo romana v slovenščini lahko razumemo kot pomemben prispevek k razmisleku o zgodovini, identiteti in možnosti drugačnih prihodnosti.