Voda v jezeru ni nikoli sladka – mogočna, socialno nabita pripoved o odraščanju, revščini in neuklonljivi volji

Voda v jezeru ni nikoli sladka Giulie Caminito je eden najodmevnejših italijanskih romanov zadnjih let – surova, iskrena in neizprosna pripoved o odraščanju v svetu, kjer je družbeni status zapor, revščina tradicija, sanje pa luksuz, ki si ga redki lahko privoščijo. Roman je leta 2021 osvojil prestižno nagrado Campiello, bralci pa so ga razglasili za najboljši italijanski roman leta.

V središču zgodbe je Gaia, ki skupaj s šestčlansko družino iz rimske socialne soseske odide v predmestje v upanju na boljše življenje. Toda kmalu postane jasno, da je to upanje krhko. Nova okolica ni manj trda, manj kruta ali bolj sočutna. Tudi tu veljajo ista pravila: revni naj sklonijo glavo. Naj molčijo. Naj se zadovoljijo z drobtinami sveta, ki jim ne pripada. Naj “plavajo s tokom”.

Svet, ki ne prizanaša – in dekle, ki se mu ne namerava ukloniti

Gajina mama, neizprosna in pragmatična, jo uči pokornosti, vztrajnosti in tihega prenašanja krivic. A Gaia ni takšna. V sebi nosi ogenj, ki ne ugasne, ambicijo, ki je družini nerazumljiva, in bolečo zavest, da se ne more zanesti na nikogar razen nase. Z naraščajočo ostrino spoznava, da je svet nepravičen – in da se mora, če želi preživeti, za svoje mesto boriti sama.

Izjemni Caminitojini stavki razkrivajo notranjo napetost med Gajino željo po svobodi ter družinskim in družbenim pritiskom. Vsaka odločitev jo zaznamuje, vsaka zmaga je grenka, vsak poraz še bolj. Voda v jezeru ni nikoli sladka – tako kot življenje, ki ga mora živeti, čeprav si želi nekaj drugega.

Surov realizem v tradiciji italijanskega neorealizma

Roman se naslanja na dediščino italijanskega neorealizma in družbeno angažirane literature. Mnogi ga primerjajo z deli Elene Ferrante zaradi natančne psihološke analize, socialne osti in sposobnosti avtorice, da zgradi svet, ki bralca povsem posrka vase.

V pripovedi skozi Gajine oči vidimo tako brutalnost kot nežnost, tako propad kot upor. Iz njenih besed raste portret generacije, ki se počuti zapuščeno, brez izhoda, a kljub temu išče pot do dostojanstva. To je zgodba o močnih ženskah, zlomljenih moških, nevidnih ranah in tihih zmagah.

Roman, ki odmeva še dolgo po zadnji strani

Voda v jezeru ni nikoli sladka ni zgolj zgodba o odraščanju. Je socialna diagnoza, študija karakterja in oster komentar o razrednih neenakostih, ki ne izginejo, ampak se prenašajo iz generacije v generacijo. Pripoved je čustveno nabita, mestoma brutalna in vedno izjemno človeška.

To je roman, ki se vas dotakne, vas razjezi, razžali, razgali – in vas še dolgo po branju spremlja kot tihi opomin o svetu, ki ga pogosto raje ne vidimo.

O avtorici

Giulia Caminito (1988) je priznana italijanska pisateljica mlajše generacije. S svojim tretjim romanom je doživela izjemen preboj v svetovno književnost. Njen slog je intenziven, drzen in nepopustljiv, njene zgodbe pa se vraščajo v družbeno tkivo sodobne Italije. Z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka je osvojila nagrado Campiello in številne kritiške pohvale.