Pišče, ki bruha ogenj, topla in igriva zgodba o sprejemanju drugačnosti

Pišče, ki bruha ogenj je nežna, igriva in hkrati presenetljivo globoka slikanica, ki otrokom prinaša močno sporočilo o sprejemanju, ljubezni in razumevanju drugačnosti. Zgodba se začne nekega jutra na domačem dvorišču, ko mama Kokoš med slamo najde nenavadno jajce. Njegova barva ni povsem običajna, niti oblika ni takšna, kot bi jo pričakovala, vendar v njej nemudoma vzplamti materinski instinkt. Ko se jajce odpre, iz njega pokuka drobcena, nekoliko nenavadna živalca. Mama Kokoš ji takoj posveti vso svojo pozornost in kljub presenečenju nežno odloči, da ga bo vzgajala, ne glede na to, kako posebno je.

Prvi trenutki in rojstvo nečesa izjemnega

Od trenutka, ko se majhno bitje izvali, je jasno, da ni navaden piščanček. Njegova oblika, njegov pogled in drobne luske, ki se tu in tam zalesketajo na svetlobi, nakazujejo, da se pod perjem skriva še nekaj več. Mama Kokoš pa se za to ne meni. V svojih očeh vidi le mladiča, ki potrebuje toplino, zaščito in varnost. Kokošja ljubezen je brezpogojna. Otroci lahko že v teh uvodnih prizorih začutijo toplino, ki se poraja iz odnosa med skrbnico in bitjem, ki ji je zaupano, ne glede na razlike.

Soočanje z dvomi in glasovi, ki ne razumejo

Seveda na dvorišču ne manjkajo komentarji. Gospod Petelin takoj opazi, da je z novim »piščancem« nekaj povsem drugačnega. Vztraja, da to ni njegova vrsta, da ne spada mednje in da ga ne bi smeli obravnavati kot enakega drugim. A mama Kokoš se ne vda. Odziva se mirno in odločno. Polna prepričanja, da je materinska ljubezen prostor, v katerem najde mesto vsakdo, si želi malemu bitju pokazati lepoto občutka pripadnosti. Zgodba tako že v zgodnjem delu predstavi pomembno temo preseganja predsodkov in moči notranjega glasu, ki verjame v srčno resnico.

Rast malega bitja in odkrivanje njegove prave narave

Pišče počasi raste in z vsakim dnem je bolj očitno, da ni običajno. Njegove poteze postajajo ostrejše, telo se podaljšuje, barve postajajo intenzivnejše, iz ust pa mu ob razburjenju uide droben puh ognja. Čeprav se to drugim na dvorišču zdi zaskrbljujoče, mama Kokoš v tem vidi le del njegove posebne poti. Sprejme ga točno takšnega, kot je. Tako otroci kot odrasli ob branju začutijo, da je v različnosti nekaj lepega. V tem svetu vsako bitje nosi svoj dar, svojo pot in svoj smisel.

Zgodba o ljubezni, ki se ne ustraši drugačnosti

Pišče, ki bruha ogenj ni le zabavna in domiselna zgodba. Je veliko več. To je slikanica o tem, da je ljubezen najmočnejša takrat, ko nas ne zanima popolnost, temveč resnica srca. Otroku lahko pokaže, da tudi tisti, ki so na videz drugačni, potrebujejo enako toplino in dom. Avtorici subtilno vpleteta humor, ganljivost in domišljijo, kar zgodbi daje posebno živahnost. V ospredju je vprašanje: kdo v resnici določa, kaj je normalno? Zgodba odgovori nežno in prigovarjajoče – normalno je tisto, kar je ljubeče.

O avtoricah

Christelle Huet Gomez je francoska pisateljica, ki ustvarja zgodbe za otroke z veliko domišljije in topline. Njene knjige pogosto raziskujejo odnose med liki in poudarjajo vrednote sprejemanja ter empatije. Ginette Hoffmann je priznana ilustratorka, znana po mehkih linijah, izraziti barvni paleti in sposobnosti, da ustvari čaroben svet, v katerem se bralci počutijo domače. Skupaj sta ustvarili slikanico Pišče, ki bruha ogenj, ki zaradi svoje topline in edinstvene vizualne podobe navdušuje bralce vseh starosti.