Ko odrasli odidejo, je čas za načrte. In kadar je v igri čarovnija, se ti načrti seveda hitro spremenijo v … neumnosti.

V tretji pustolovščini nemške stripovske serije Škatla je prizorišče že dobro znano: Ahac Novak – mulc, izumitelj, ljubitelj kablov, čarobnega praška in logične zmešnjave – ter njegov najboljši prijatelj Škatla – ne čisto običajna škatla za orodje, ampak začarana in očitno precej bolj živa, kot si kdo predstavlja.

Zgodba se začne, ko mora čarovnik Zvizdan Palička na službeno pot. Škatla, ki ostane doma sam, začne razmišljati o večno odprtem vprašanju: koliko stvari gre pravzaprav vanj? Odloči se za radikalni preizkus – kar sam se potopi vase. Do roba. Morda tudi čez.

Medtem se Ahačeva starša odpravljata na večerjo. Varuško naj bi tokrat igrala Jana – po mnenju staršev “že skoraj odrasla”. Ahac je nad tem zgrožen. Raje bi sam pazil nase, na hišo in morda izumil še kaj, kar bi letelo, brnelo ali vsaj bleščalo. Potem pa se spomni: še vedno ima čarobni ključ in malo zelenega praška. Če je Jana res odrasla, bo ob pogledu na Škatlo okamnela. Problem rešen? Ne ravno.

Ker seveda stvari ne gredo po načrtih. Jana ne samo da ne okameni – zablodi naravnost v čarovnikovo hišo in pomotoma odpre stekleničko z drobnim roza stvorom, ki nosi klobuček in raznaša … srčke.

Tretji del Škatle ostaja zvest svojim temam: kreativnosti, otroški logiki, čarovniji, ki jo spremlja bolj malo nadzora, in predvsem tisti posebni energiji, ki nastane, ko otroci začnejo razmišljati po svoje. In res, včasih je treba reči: nobenih neumnosti! A le kdo to v resnici misli resno?

🛠️ Kaj prinaša tretji del Škatle?

• Samostojni Škatlin eksperiment z lastno prostornostjo

• Ahaca, ki se želi znebiti varuške s pomočjo magije

• Jano, ki odkrije več, kot je pričakovala

• Simpatično, a nevarno bitje z roza klobučkom in zaljubljenimi očmi

• Napeto, duhovito zgodbo o čarovniji in odgovornosti – ali njenem pomanjkanju