Leto izida: 2016
Vezava: Trda
Število strani: 160
Jezik: slovenski
Založba: Modrijan
€12,50
1 na zalogi
Knjiga Vojna po vojni avtorice Mateje Ratej ni zgodovinsko delo v klasičnem pomenu besede. Gre za pretresljivo rekonstrukcijo resničnih zločinov, ki so pretresli slovensko podeželje po prvi svetovni vojni – časa, ki je za mnoge vojake sicer pomenil konec strelskih jarkov, a ne konec vojne v njihovih glavah. Na podlagi originalnih sodnih spisov mariborskega Okrožnega sodišča avtorica obravnava štiri resnične primere družinskih tragedij, ki jih zaznamuje brutalno nasilje nad ženskami.
Vojna po vojni odstira tančico s tragičnih usod štirih kmečkih družin, kjer je vojna travma prestopila prag doma in se razlila po kuhinjah, spalnicah in dvoriščih. Zgodbe o ženah, ki so jih njihovi možje, vojni veterani, ubili v izbruhih nasilja, niso zgolj zgodovinski dokumenti. So ogledalo časa, ki je patriarhalni red postavil pred preizkušnjo, ter pokazatelj, kako globoko so rane vojne segle v tkivo vsakdanjega življenja.
Od Kate Živko, ki jo je mož obesil in nato utopil njuno komaj rojeno hčer, do Murkove Julijane, ustreljene zaradi ‘sramote’, ki jo je domnevno prinesla družini – vsaka pripoved razkriva sistemski molk države, ki ni znala – ali hotela – ponuditi pomoči. Travme, neozdravljene in nerazumljene, so postale olajševalna okoliščina na sodiščih, ne pa izhodišče za zdravljenje.
Ratejeva natančno pokaže, da nasilje ni bilo naključje, temveč simptom širše družbene patologije. Nekdanji vojaki so postali prenašalci vojnih grozot, katerih posledice niso izginile z mirom. Njihova dejanja so bila del neizrečene, a vseprisotne cene povojne »normalizacije«, kjer so bile ženske pogosto žrtve simboličnega »ponovnega reda«.
Vojna po vojni je zgodovinsko, psihološko in sociološko izjemno pomembna knjiga, ki spregovori o tistem, česar dolga desetletja nihče ni hotel niti slišati. Je knjiga o molku, bolečini in smrti – in o potrebi, da o vsem tem vendarle spregovorimo.
Mateja Ratej je priznana slovenska zgodovinarka in raziskovalka, ki se osredotoča na družbeno in pravno zgodovino vsakdanjega življenja, zlasti v 20. stoletju. Kot sodelavka ZRC SAZU je pri svojem delu dosledna, temeljita in pogumna v tematiziranju družbenih tabujev. Njeno pisanje odlikuje kritična distanca, preplet arhivske natančnosti in empatičnega razumevanja človeške stiske.