Knjiga lucidnih in ostrih filozofskih esejev Uvod v antifilozofijo se dotakne osrednje preokupacije filozofije – iskanja resnice. V 19. stoletju so se filozofi, kot so Marx, Nietzsche in Kierkegaard, dokopali do uvida v »potrošniško« naravo filozofije, ki vsako resnico spremeni v uporabno blago. Temu sledita radikalen prelom in nova veja filozofije, ki jo Groys – po analogiji z umetnostjo – imenuje antifilozofija, se pravi filozofija, ki ne operira več s kritiko, marveč z zapovedjo. Antifilozofija se po Groysu noče načelno posloviti od resnice ali rehabilitirati sofistike, temveč poudarja dejstvo, da je »resnično« v pomembnem smislu posledica posameznikovih dejanj in predvsem odločitev. Njegovi esejistični portreti velikih antifilozofov to mišljenje prvič kontekstualizirajo in postavljajo v zgodovinsko sosledje – od Kierkegaarda preko Heideggerja do Derridaja in Marshalla McLuhana. Knjiga ni le svojevrstna zgodovina filozofije, temveč tudi polemična in provokativna refleksija o stanju sodobnega mišljenja in jo lahko beremo kot napotilo mislečemu subjektu.